» ...Ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

(Mr 12,44b)

Za začetek naj priznam, da sem se ob premišljevanju današnjih evangeljskih besed kar malo zmedla. Najbolj me je pritegnilo to nasprotje med 'dati od svojega preobilja' in 'dati od svojega uboštva'. Zamislila sem se: Od česa dajem jaz? Predvsem pa, kaj me vodi, ko dajem? Sem bolj podobna ubogi vdovi, ki daje iz čiste ljubezni do Boga, ali sem bolj kakor bogatin, ki da zato, da bi drugi to opazili ...  Gledano človeško in stvarno, smo najbrž vsi kdaj bogatini, spet drugič uboge vdove, odvisno od življenjske situacije in naših trenutnih zmožnosti.

Če pa pogledam širše in globlje in odmislim zgolj naše materialno stanje, se vprašam naslednje: Ali v vsakdanje delo in medčloveške odnose vložim res vso ljubezen, ki jo premorem, ali le toliko, da pač nekaj je?

Tu ne gre več za to, da daš nek dar, ampak da sam postaneš dar. Tu se približamo temu, na kar Jezus kaže, ko sedi ob tempeljski zakladnici in uči svoje učence. Dokončno lekcijo sam izvrši na križu – sebe da v dar do konca.

Dragi Jezus, tvoja Beseda mi poraja vse te misli in vprašanja. Naj ne obstanem tu; nakloni meni in vsem nam milosti, da se bomo pri vsakdanjem delu spomnili, kako biti kot uboga vdova. Pa naj bo to na področju financ, kuhanja kosila, v pogovoru z možem, otroki, starši in prijatelji. Pomagaj mi, da ne bom le dajala 'od sebe', ampak bom znala dati sebe.

Katja