Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo … Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

(Mr 12,30-31)

Dve zapovedi, ki pa sta ena sama: živimo v ljubezni ali pa ne. Samo to nas dela kristjane, Kristusove učence. Pri Mojzesu smo danes slišali v Božji besedi samo prvi del zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in vso močjo!« (5 Mz 6,5). Jezus pa takoj dodaja še drugi del in med njima postavi enačaj. Kako lahko rečem, da ljubim Boga, ne opazim pa ljudi okoli sebe …

Vsi se zavedamo, da je to bistvo novozaveznega veselega oznanila, ki se tako lepo sliši – veliko težje pa je to živeti … Res ljubim Boga »iz vsega srca«? Koliko drugih zemeljskih ljubezni ima prednost pred njim? Pa z vsem mišljenjem, vso močjo? To je res v srčiki osebne vere, do katere se moramo prebiti – in zanjo moramo v tem svetu pogosto 'plavati proti toku'.

In ta naša vera, kakršnakoli že je, živi samo v odnosu z drugimi, najprej z bližnjimi, pa tudi z vsemi, kamor nas postavi življenje. Samo v teh odnosih se pokaže naša človečnost – in Božja iskra, ki živi v nas.

Ne vem, kje vse so moje šibke točke – vem pa, da Jezus na prvo mesto postavi srce: dokler se bom spraševala in poslušala svoje srce, bom v odnosu z Bogom in ljudmi – četudi bo ob tem še veliko človeških slabosti in napak.

Majda