„Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Lažje gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.“

Mr 10, 24–25

Ko sem prebrala ta stavek, sem se glasno zasmejala. Spomnila sem se, kako sem si kot otrok predstavljala, da ta velikanska žival leze skozi majceno luknjico, v katero komaj spravim tanko nitko. Seveda sem si mislila, da je to povsem izključeno. Odločila sem se, da nikoli ne bom bogata. Kajti če bom imela nakopičeno bogastvo, bom jaz ta kamela, ki ne pride skozi uho. Tega vsekakor nisem hotela tvegati.

Ko sem odrasla, pa sem pričela brati Jezusove besede z drugačnim pogledom. Jezus vidi v srce tega mladeniča, ki kleči pred njim. Vidi, da je dober človek. Ampak tudi, da ga njegovo bogastvo moti v odnosu do Boga, do njegovega najbližjega in tudi do samega sebe. Zato ga prosi, da spusti prav to, kar mu je najljubše. Mladenič na to ni pripravljen.

Mislim, da nam Jezus s temi besedami sporoča, da v nebesa lahko pride le ta, ki je pripravljen Bogu prepustiti vse, kar mu je dragoceno. Bog ne pričakuje manj, kot da mu z zaupanjem predamo naše največje zaklade. Naše družine. Naše delo. Naše prijatelje. Ja, in tudi naše zlato in srebro. Pa ne zato, da nam ga vzame. Ampak zato, da naredi iz njega stokratno bogastvo. Kakor sam nadaljuje: „Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času …, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.“

In če mu prepustimo svoje bogastvo, vse najljubše, z lahkoto vsak čas, ko nas pokliče, zlezemo skozi šivankino uho naravnost v njegov objem.

Sabina