Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del?

Jak 2,14-18

Leta nazaj smo nadobudni študenti radi debatirali, filozofirali, se pogovarjali o tem, kaj je prav, kako se odločati, če pa včasih sploh ne veš oziroma ne moreš vedeti, katera pot bi v dani situaciji bila prava. Nekateri smo bili takrat prav pretirano suvereni; vse se je zdelo ali črno ali belo, ali prav ali narobe. Srednja pot sploh ni bila možnost. Oh, ta mladostniški idealizem ali naivnost. Prav prizadelo me je, ko mi je najljubša profesorica na gimnaziji rekla, da je življenje predvsem sivo.

No, in šli smo naprej, celo tako daleč, da smo človeško naravo podcenjevali, ena izmed delovnih hipotez je namreč bila: Če bi človek vedel, kaj je prav, bi gotovo v skladu s tem tudi deloval. No, s tem se niti takrat nisem mogla strinjati. Me je pa očaralo dejstvo, da so med nami še tako čisti, neomadeževani ljudje, ki to dejansko verjamejo. To je odraz njihove duše, nikakor ne okolice. In težko je verjeti, da bi res bili tako nebogljeni, da se nam niti sanjalo ne bi, ko je kaj narobe. Prav na tem mestu se lahko navežemo na izhodiščni stavek. Če imamo vero, potem morajo biti naša življenja prepredena z (dobrimi) deli; in prav tako, če imamo vero, potem v grobem vedno vemo, kaj je prav.

Če je torej vera del naših življenj, potem smo v okolici povezovalni faktor; če je ni, smo prej razdiralni. Križ okoli vratu bi moral biti tudi znamenje tega, da smo se za druge pripravljeni odpovedati svojemu egu, kar pa je ena največjih tegob naše družbe. Še posebej pozabljamo na to takrat, ko dobimo moč, funkcijo, ko v svojih očeh postanemo pomembni. Pozabljati pa ne bi smeli samo tega: na tem mestu smo zaradi drugih in za njih, nikakor zaradi sebe.

Julijana