»Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«

(Mr 7,37)

Božja beseda današnje nedelje nam pričuje o Božji moči nad telesnimi boleznimi. Zaupanje v Boga je velika tolažba vsakega, ki na tem svetu trpi bodisi zaradi bolezni bodisi zaradi pomanjkanja katere od pomembnih telesnih zmožnostih, kot sta npr. govor ali sluh.

Predvsem slepota, gluhota ali nemost so hkrati sinonim tudi za človeško brezbrižnost: ne vidimo stisk sočloveka, ker jih ne želimo videti. Ne slišimo prošenj človeka v stiski, ker jih ne želimo slišati in ne oglasimo se, ko se komu godi krivica, ker se ne želimo izpostavljati. Tako so te notranje slepota, gluhota in nemost, ko gledamo, poslušamo in ne reagiramo niti v težavah sočloveka, kaj šele, da bi poslušali Boga, pravzaprav znamenje sebičnosti.

Dogodek Jezusove ozdravitve gluhega nas spodbuja, da prosimo Gospoda, naj odpira naše slušne kanale v življenju, da bi slišali vsakega človeka, da bi se brusili v pravi občutljivosti. V življenju je pomembno prav videti, slišati in se tudi ustrezno odzvati. Uspešna komunikacija je v tem, da je sporočila, ki jih prejemamo ali pošiljamo sprejeta ali poslana na čim bolj verodostojen način kot ga je posredovalec želel. Pogosto pridemo v situacijo, ko v naših odnosih zelo hitro delamo neke svoje zaključke, ki so plod našega načina razmišljanja. To je skušnjava, ki nas vodi k izkrivljanju dejanskega stanja.

Z današnjo Božjo besedo smo vabljeni, da se vedno znova učimo, da preverjamo, ali smo prav slišali, lahko pa tudi povprašamo, kako nas slišijo drugi. Povabljeni pa smo tudi pred Gospoda, da nas ozdravlja duhov gluhosti in molitvene okorelosti.

Andrej