»Ne imej drugih bogov poleg mene.«

2 Mz 20,1

Na prvi pogled obljuba, h kateri bi se nas večina zlahka zavezala. Seveda, saj imamo le enega Boga, našega Gospoda, po katerem je vse ustvarjeno in v katerega verujemo!

Pa ga v svojih srcih, v umu in v dejanjih res zmeraj postavljamo na prvo in edino mesto? Ali mu ostajamo zvesti, ne glede na to, kaj se nam dogaja, ali pa se nanj vse prepogosto obračamo le takrat, kadar od Njega kaj potrebujemo, pričakujemo? Ali se v naša življenja, pa naj gremo skozi obdobje preizkušenj ali pa nam gre vse kot po maslu, ne prikradejo kakšni lažni bogovi, ki nas vabijo in zvabijo stran od našega pravega Boga, stran od ljubezni, pravice, resnice, stran od nas samih? Ali se počutimo kdaj, da smo se izneverili ne samo sami sebi ampak tudi Bogu? In počutimo se še malo bolj nesrečne in nemirne.

Še posebej v postnem času nam je dana milost, da se postimo skušnjav lažnih bogov, ki nas vlečejo od našega bistva – božje ljubezni, ki je neizmerna in vseprisotna. Le izbrati jo moramo in pustiti, da napolni naša srca v taki meri, da jo zmoremo širiti tudi navzven, kot to naredi kamen, ki ga vržemo v vodo in se po gladini širijo vedno večji in večji krogi. Bog nas ne zapušča. Ozavestimo to vsak dan in se zahvaljujmo za dano milost in morda bomo tudi mi čim manjkrat Njega zapustili.

Polona Sernc