»Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi … Zato poveličujte Boga v svojem telesu.«

1 Kor 6,19–20

Sveti Pavel me vedno bolj nagovarja. Njegov nagovor pa pogosto ni nežen in božajoč: s svojimi globokimi vprašanji z vso ostrino zareže v naše življenje, v našo vero in miselnost. Prav tako, kot se je moral boriti s pogansko miselnostjo svojega časa, govori tudi nam, pogosto sodobnim poganom, ki častimo predvsem materialni svet – in sebe.

Že samo z eno prodorno mislijo zruši ves človeški ego: »Vaše telo je tempelj Svetega Duha!« Telo nam je podarjeno, enkratno, in z našo duševnostjo je samo naše – in dan nam je Duh, ki bi nas naj vodil, saj je »v nas in ga imamo od Boga«.

Pa nas res vodi, mu znamo prisluhniti? Znala je prisluhniti Marija, znal je Jožef in še premnogi sveti ljudje. Mogoče nam pri tem pomaga zelo preprosta misel: Sv. Duh nas nikoli ne vodi na slaba pota – ko se odločamo za dobro, smo gotovo z njim v navezi … Ko mislimo na ljudi okoli sebe, ko pomagamo in se razdajamo, ko lajšamo bolečino drugega – in ko ob tem ne pozabimo tudi nase, gotovo »poveličujemo Boga v svojem telesu«.

In naše telo postane tempelj, dom, kamrica, kjer se vedno lahko pogovorimo s svojim Bogom. Skupaj z učenci, ki so odkrili Kristusa, lahko tudi mi rečemo: »Našli smo Mesija« (Jn 1,41). V nas odseva (bi naj odsevala) ta podoba svete Trojice, ki nas vodi skozi življenje in ki ji kot kristjani pripadamo.

Majda