»Poslal me je, … da oznanim leto Gospodove milosti.«

(Iz 61,1-2)

Vsi tisti, ki smo preboleli korono in kasneje še trepetali za življenje katerega svojih bližnjih zaradi hujše oblike, imamo za sabo težko preizkušnjo trpljenja. Ne le fizičnega, temveč tudi psihičnega. Današnja Božja beseda me pozitivno spominja na ta čas, saj mi je v preteklih tednih dajala oporo in osmišljala težke ure.

 Izpostavljam besede apostola Pavla, da naj neprenehoma molimo. Nekoč sem jih  jemala kot priporočilo: dobro bi bilo,  ampak je težko  izvedljivo, če sploh je. Seveda je moja razlaga slonela na pomanjkljivih izkušnjah in napačni presoji. V hudi stiski in preizkušnji  pa me je ravno ta drža reševala pred obupom in depresijo. Molitev je bila v največji meri odkrit pogovor o stanju moje duše, ki je hrepenela po miru, ki ni od tega sveta. Dajala mi je milost, da sem lahko »funkcionirala« in čutila Božjo prisotnost in delovanje. Fizično in psihično sem čutila razliko v načinu razmišljanja in počutju, ko sem bila povezana z Gospodom in je bil pretok milosti zagotovljen po njegovi presoji. Ni tako samoumevno zahvaljevati se za trpljenje in preizkušnje, ki jih prestajaš. Tudi veseliti se, ko so  izvidi slabi in se zdravstveno stanje še slabša, mnogokrat izrečene prošnje pa  neuslišane. Brez prejete Gospodove milosti se zdi  neumno  zahvaljevati se za trpljenje in bolečine, se veseliti, ko nekdo trpi (ne zato, ker trpi). Sam ne zmoreš, ker te črne misli, strah in še marsikaj držijo v območju, kjer  ta drža ni sprejemljiva.

Zato hvala vsem, ki molimo drug za drugega, skrbimo za pretok milosti, ki prihaja od Boga. Hvala  tudi za tiste, ki se nam bodo prav zaradi te  Milosti  nekoč pridružili. In seveda HVALA BOGU za vse.

Milena