BOG PRIHAJA, DA NAS OBOGATI

Mr 13,33–37

Ob času preroka Izaija, adventnega klicarja, je bil izvoljeni judovski narod v babilonski sužnosti. To je bila Božja kazen za nezvestobo sinajski zavezi. Judje so to slovesno pogodbo prelahko jemali. Ko je Bog dokazal, da misli resno, so se v sužnosti sklicevali na Božje usmiljenje. Tudi slovenski narod se v sedanjih časih vse bolj odtujuje veri svojih prednikov. Bomo lahko našli toliko ponižnosti in notranje moči, da se bomo kot Judje v preizkušnjah obrnili k Bogu?

Prevladujoče razpoloženje adventnega časa je hrepenenje po Odrešeniku. Štirje adventni tedni ponazarjajo tisočletno hrepenenje človeštva po Odrešeniku. Ob tem naj bi tudi mi sami osebno zahrepeneli po njem. Mnogi so se zadovoljili z majhnimi sodobnimi »odrešeniki« od vsakdanjih skrbi: odrešila sta jih jed in pijača, zadovoljili so se, če so bile potešene druge njihove potrebe. Veliki duhovi, taki, ki peljejo človeško zgodovino naprej, pa so čutili, da je svet okrnjen, da je človek razklan. Čutili so, kar je izrazil prerok Izaija v današnjem prvem berilu: »Postali smo vsi skupaj kakor nečistnik in vsa naša pravična dela kakor umazana obleka.« Že v stari zavezi so taki veliki, Božji ljudje spoznali, da je pravi Bog neskončno dober, da hoče človeku dobro in da vedno On naredi prvi korak k njemu. Odrešenja si nismo zaslužili, podarjeno nam je bilo. To velja za človeštvo, torej velja zame osebno.

Če sprejmemo Jezusa, govori apostol Pavel v drugem berilu, nas vera vanj obogati v vsem. Bog je bogat, hoče samo našo pripravljenost, naše srce. Ne zanima ga naše bogastvo, ampak le naša revščina. Če resnično sprejmemo Boga v svoje življenje, če dejansko verujemo vanj, moramo nujno postati boljši, človeško bogatejši. Bog nas nikoli ne razočara, ne pusti nas praznih. Bog je namreč zvest.

Po: S. Čuk, Misli srca