Gospod pa naj vodi vaša srca v Božjo ljubezen in Kristusovo stanovitnost.

(2 Tes 3, 5)

Ta čudovita vrstica iz Svetega pisma kar  ogreje vernikovo srce, saj je želja, da bi nam Bog pomagal, nas vodil v svojo ljubezen in stanovitnost, verjetno želja vsakega kristjana.

Biti stanoviten. Ta lastnost je zaželena povsod -- v službi, pri delu, v zakonu, v medsebojnih odnosih … Pomeni, da imamo neka načela, smo v njih prepri-

čani in v skladu z njimi ravnamo. Če doživimo nekaj slabega, nas to ne vrže iz tira, ampak poskušamo ohraniti mir, optimizem, zaupanje in močno vero.

Vsak si v življenju verjetno želi takšno stabilnost, harmoničen odnos z Bogom in ljudmi. Vendar verniki včasih nismo zadovoljni s svojim duhovnim stanjem, ki »zaniha«, tako da postanemo negotovi, zdi se nam celo, da nas Bog ne posluša. Lahko se pojavijo občutki slabe vesti,  razočaranja, manjvrednosti, celo ničvrednosti in obupa. Takrat res potrebujemo pomoč, saj sami nismo sposobni, kot pravi Božja beseda, da bi se zanašali nase, ampak vse zmoremo v njem, ki nam daje moč (Flp 4, 13). Stanja svoje duše torej ne moremo popraviti in urediti sami, saj smo, če se zanašamo samo nase, prešibki.

Zgled za stanovitnost je seveda Jezus, ki je ves čas svojega zemeljskega življenja ohranil osredotočenost na svoje poslanstvo – izpolniti Očetovo voljo. Tudi njemu se je za kratek čas zgodilo, da je ob misli na to, kar ga čaka, doživel strah in stisko. Padel je na kolena in molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22, 42). In ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil … (Lk 22, 44)

V molitvi vsak dan prosimo Boga, naj nas vodi v ljubezen in stanovitnost.

Jelka