»…napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa.«

1 Tes 1,3

Kadar sem na vrsti, da kaj napišem o Božji besedi v Zvon, sem po navadi vedno zelo pozna in povrh vsega, dolgo tehtam, kaj je tisto ključno, kar me nagovori. Ker me vse nagovori. Danes pa so izbrane besede tako izstopile, da v trenutku ni bilo dvoma, kaj izbrati kot jedro mojega razmišljanja. »Napor ljubezni.« Če želimo zares slediti evangeliju, roko na srce, je to vsakdanji napor. Vsakdanji boj, da se zmoremo vedno znova odločiti, da želimo sledit Jezusovim naukom. Ker naš vsakdan nas vodi vse kam drugam, vstran od Jezusa, vstran od drugih, egoistično k sebi. Včasih, še tista ljubezen, ko bi naj imel najprej rad sebe, da lahko imaš druge, preide v čudne skrajnosti.

V resnici je preprosto: O, Bog, pomagaj mi imeti rada sebe tako, kot me Ti ljubiš. Potem bom sposobna iz te ljubezni iskreno imeti rada druge. Napor ljubezni do moža, do otrok, kadar niso takšni, kot bi si jaz želela ali celo čutim žalost, obup in nemoč, lahko preide v nekaj lepega, nekaj bolj zrelega.

Kadar pride stiska in skušnjave, kako slaba žena, mama in oseba nasploh sem, se spomnim, da nam je Jezus obljubil, da nam bo po zakramentih dal Sebe, da bomo v Njem zmogli prebroditi hudo in se odločiti za ljubezen in resnico. V tem vidim vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Kadar pridejo stiske, dvomi, napor, … si ozavestimo, da je to za nas lahko povabilo, da dozorimo in postajamo vztrajnejši na poti za Jezusom. Jezus vse to ve in ne bo nas pustil same. V to trdno verujem. 

Katja