Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!«

(Mt 17, 7)

Vedno sem vesela, ko v Bibliji naletim na vrstice, s katerimi mi Bog sporoča, da ni razloga za strah in bojazen. V težkih situacijah se jih spomnim, so moja opora, ko je hudo, negotovo, strašljivo. Moj »psihološki profil« je namreč takšen, da sem včasih negotova in prestrašena.

Tudi Jezusovi učenci so se, kot poroča evangelist, znašli v negotovi, nenavadni situaciji. Slišali so glas iz oblaka, padli so na obraz in se zelo prestrašili. Niso razumeli, kaj se dogaja, kaj so videli in doživeli. Jezus pa jih je pomiril in jim zagotovil, da ima vse pod kontrolo.

Česa pa se danes najpogosteje bojimo?

Neznanega, negotovosti, neuspeha, bolezni, samote, konca oz. smrti, drugih ljudi, prihodnosti … In ko smo kristjani v stiski, vpijemo k Bogu, prosimo za pomoč, zanašamo se na njegovo ljubezen in usmiljenje. Mu je všeč, da pričakujemo njegovo pomoč? Gotovo. Želi, da se zanesemo nanj, da smo odvisni od njega in priznamo svojo ranljivost. Želi skrbeti za nas kakor oče za otroke. Zagotavlja nam, da se pravi vernik nima česa bati, saj ga On varuje.

Svari nas tudi, naj se nikar ne bojimo ljudi, saj je takšen strah kot zanka.

Precej drugače je v svetu neverujočih – če se bojiš in to priznaš, si šibek, mevža. V »svetu« je pomembno, da si močan, samozavesten, samozadosten, neranljiv.

Kristjani pa zaupamo Njemu, ki je že v Stari zavezi po psalmistu zagotovil, da »angel Gospodov utrjuje tabor okrog tistih, ki se ga bojijo, da jih rešuje« (Ps 34, 8). Izraelce je po Izaiji tolažil: »Ne boj se, ker sem s teboj, nikar se  plaho ne oziraj, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal, podpiral te bom s svojo pravično desnico« (Iz 41, 10)

Vstanimo, zaupajmo in se ne bojmo!   

Jelka