Nebesa so se odprla

Mt 3,13–17

Evangelist poroča, da so se ob Jezusovem krstu odprla nebesa. A so se kmalu zaprla. Nadaljevala se je poprejšnja vsakdanjost. Toda kratko doživetje tistega dne je Jezusa spremljalo naslednja leta in dajalo pečat vsemu njegovemu delovanju.

Tako se dogaja tudi nam. Trenutek krsta, prvega obhajila, birme, poroke, redovnih zaobljub, mašniškega posvečenja ali kašnega drugega posebnega doživetja je bil kratek; nebesa nad nami so se spet zaprla, toda razsvetljenje tistega trenutka nas je spremljalo, vodilo, krepilo ter nam sproti dajalo moč za poklicno delo in stanovske dolžnosti.

Ko so se nebesa nad Jezusom odprla, se je slišal glas: »To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje. » Jezus je v resnici vse življenje Očetu delal veselje. Svoj krst je namreč vzel zares.

Nad nami bo Bog imel veselje, če bomo tudi mi svoj krst jemali resno. Če bo videl, da svoj krst cenimo, da smo pripravljeni zanj tudi kaj tvegati, pustiti – če treba – svoje mreže, se povzpeti z Jezusom na goro, si zaradi njega izdreti oko ali odsekati roko, stopiti pod križ in tam vztrajati, pričati za resnico tam, kjer jo izigravajo, za pravico tam, kjer jo kršijo. Vse to delati mirno in brez hrupa, ne da bi zbujali pozornost, ne da bi kazali mučeniški obraz in ne pričakujoč drugega plačila kot zavest, da delamo to, kar je prav.

Če med nami in tistimi, ki niso krščeni, ni razlike, nam ostane dvoje: ali vzeti krst zares ali se mu odpovedati. Če ne storimo ne enega ne drugega, dokazujemo, da tudi sebe ne jemljemo zares.

Po: F. Cerar