V začetku je bila Beseda …

Jn 1, 1

Evangeliji, ki se berejo pri polnočnici, pri maši za božič in tisti, ki ga poslušamo za veliko noč, so že zaradi slovesnosti, ki jo skrivajo v sebi, posebni, skoraj »priviligirani«. Morda jih tudi zaradi te praznične note dojemamo nekoliko drugače. Prav takšen je zame začetek Janezovega evangelija, ki se začne z znamenitim, morda malo skrivnostnim odlomkom o Besedi. Ne samo, da smo ob njem razmišljali že ob božičnem prazniku, je danes pred nami (morda z razlogom) še enkrat.

Teologi in eksegeti bi nam ga gotovo znali zelo strokovno razložiti in nas popeljati v neslutene globine apostola Janeza, ki nas navduši že s prvimi besedami; te pa so namenjene prav Besedi. Moje misli pa je v trenutku, ko so dnevi »veselega decembra« še zelo živi, popeljal kar k besedi oziroma besedam. Nedvomno so minuli prazniki lepi, že kar »kičasti«, o tem poslušamo ves čas z vseh strani. Redkeje pa kdo omeni, da so tudi naporni. Toliko stvari, ki bi jih želeli, toliko zadev, ki bi jih bilo treba, časa pa tako malo. In potem so tu ljudje, s katerimi želimo preživljati čas, in tisti, katerim ga je nekaj pač treba nameniti, ker je tako prav. In nenazadnje so tu besede, ki lahko naredijo vso razliko. Njihova vsebina in pomen, njihova moč in način, na katerega jih podamo. Prav zaradi besed lahko težke situacije postanejo znosne in že skoraj prijetne, kakor lahko prav z besedami uničimo ali celo izničimo mnogo trdega dela, truda in prizadevanja za dobro.

Če se zavedamo moči besed in se tudi z njimi trudimo za prav, potem smo na poti k Besedi in Miru; če ne, potem so naše besede orožje, s katerim prizadenemo nemalo ran. Ob nedavnem dnevu miru, kakor tudi ob nedelji družine, bi lahko razmišljali tudi o izrečenem, včeraj, danes in jutri.

Julijana