Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cvetí kakor narcisa.

Iz 35,1

Čas hitro teče in danes na adventnem venčku prižigamo že tretjo svečko – svečko veselja. Kristjani imamo razlog za veselje, naš Bog je premagal smrt, naš Bog premaguje našo temo greha, strahu, obupa… Naš Bog prihaja, da nas reši! Ni nas pustil same. On skrbi za nas, On je zvesti Bog. On prihaja kot majhno Dete, On prihaja kot pravi človek in pravi Bog, po deviški Materi, da reši človeštvo teme greha.

Le kdo more to razumeti? A naš Bog ne zahteva, da moramo prav vse do potankosti razumeti, želi si, da mu zaupamo. Tudi Marija ni vsega razumela, ko jo je obiskal nadangel Gabriel. Marija ni velika zaradi svojega razuma in razumevanja, ampak zaradi svoje vere in zaupanja v Božjo dobroto in ljubezen; Marija je prepričana, da pri Bogu ni nič nemogoče! Za nas, ljudi, je marsikaj nemogoče, a za Boga je vse mogoče, saj naš Bog vendar dela tudi čudeže, kajne?

Poskusimo v teh adventnih dneh malo utihniti, narediti več tišine v naših srcih in več prostora za to, da bo lahko Bog spregovoril našemu srcu. Vzemimo si čas za dobro adventno sveto spoved, preberimo kaj iz Svetega pisma, vzemimo si več časa za ljudi okoli nas, naredimo kaj lepega za koga, preprosto zato, ker se nam zdi lepo.

In če je tudi v našem srcu še kje kakšna »puščava«, odprimo srca Gospodu Jezusu, da bo v naše »puščave« vlil novega veselja, da se bodo naša srca radovala in znova zacvetela – adventni čas je kot nalašč za to. Da bi bilo v naših srcih več veselja, več upanja, več vere, več ljubezni, več usmiljenja; da bo lahko Jezus, ki ga v teh milostnih dneh pričakujemo kot majhno Dete, z veseljem prebival v naših srcih!

Marinka