Gospod Bog je poklical človeka in mu rekel: »Kje si?«

 (1 Mz 3,9)

»Kje si? Kam greš? Zakaj se skrivaš?  Zakaj včasih počneš, kar ni prav?«

Ali Bog tudi nam postavlja vprašanja?

Klical in spraševal je Adama. Naš praoče se je skril ter s tem pokazal, da za svoje dejanje ne želi prevzeti odgovornosti.

 Ali nas kdaj notranji, »božji« glas kliče in sprašuje, kje smo na poti, po kateri hodimo? Zagotovo. In tudi mi se včasih hočemo skriti. »Lepa« reakcija! Če ga polomimo, se hočemo skriti. Tudi prerok Jona se je hotel. Ni želel narediti, kar je Bog od njega pričakoval. Raje je bežal.

 Tudi mi se včasih slepimo, da Bog ni opazil naših slabih dejanj, grehov. Saj nas je vendar samo malo »zaneslo« in to se lahko zgodi vsakomur. Zares bi morali spoznati in uzavestiti resnico, da se pred Njim ne moremo in nimamo kam skriti. Prav nikamor! Popolnoma vse je pred Njim odkrito, vse vidi in ve. Čim prej bomo priznali napako ali greh, tem bolje in lažje bo.

Posebno v tem času, ko smo na adventnem vencu prižgali že drugo svečko, ko se hitro bližajo prazniki in se izteka leto, bi bilo dobro, da bi si postavili nekaj vprašanj: Smo med tistimi, ki se res zavedajo, kaj je Odrešenik storil za nas? Počnemo včasih kaj takega, česar Bog ne odobrava? Smo morda prav zdaj pred božičem samo del množice, ki brezglavo drvi po trgovinah in kupuje, zapravlja …?

Raje se pred tem čudovitim praznikom,  ko se spominjamo Jezusovega prihoda na svet, zazrimo vase in sklenimo, da v našem življenju ne bo več dejanj, zaradi katerih bi se pred Bogom želeli skriti. Naša vest naj bo čista, zato: »Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo« (1 Kor 10, 31).

Jelka