»Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?«

Lk 21,7

Spominjam se, kako sem si včasih, ko sem bila mlajša, nekje okrog srednje šole, predstavljala poslednje čase nekako tako, kot jih Jezus opisuje učencem v današnjem evangeliju. Dogajala se bodo preganjanja, vojne, bolezni, vstaje, lakota, grozote …

In prav to se okrog nas množično dogaja – ali torej živimo v poslednjih časih? Priznam, da si ob vesteh o grozotah pogosto raje zatisnem oči, saj nato veliko preveč zaposlujejo moje misli. Pred kratkim sem zasledila vest, da so se pripadniki za enakost moških in žensk (razne skupine, ki jih poznamo pod kratico LGTB), spotaknili celo ob 'problem', da mesečne čišče vendar nimajo samo ženske. »Tako, zdaj pa je res konec s človeštvom,« sem si mislila. In se spomnila, da sem brala celo o ideji, da bi moškim vstavili maternico, da bi tudi oni lahko rodili. Mislite, da je šala? Ni, tile aktivisti mislijo kar resno. In temu bi rekla grozote poslednjega časa. Ko si človek v imenu svobodne volje drzne 'popravljati' Božje delo. Izmaličiti Božjo zamisel o popolnem človeku in zanikati Božji stvariteljski načrt.

Pogosto, kadar molim in prosim Boga, naj me vodi, opazim, da se dogodki v mojem življenju obrnejo v drugo smer, kot sem si jaz zamislila. V pravo smer. V luči Božje previdnosti ni nič na hitro in na silo. Bog daj, da bi tudi vsi ti omenjeni aktivisti spoznali, da moške in ženske narave ni mogoče spreminjati ... Da bi vsi spoštovali Božjo podobo, ki je v nas, in radi sledili njegovi volji.

Katja