»Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«

Lk 20,38

Včasih smo rekli, da jeseni narava počasi umira. Pa saj ne umira, odmirajo le delčki, da se lahko z novo pomladjo narava zbudi v novo razkošje bivanja. Drevesa še ne odvržejo listja, ko se že pokažejo novi brstiči …

Ta podoba nastavkov novega življenja nam lahko pomaga ob razmišljanju o našem koncu telesnega življenja. V nas je toliko več kot samo telo: naša duša – in duh, ki lahko seže v neizmerne globine. Lahko iščemo in najdemo Boga, ki živi v nas – in on »je Bog živih«, kakor nam zagotavlja sv. Luka. Njemu vsi živimo, v njem in z njim živimo. Kar živi v Bogu, pa ne more umreti, ker »Bog ni Bog mrtvih«.

Ampak kaj so potem (po moji podobi) tisti brstiči, ki bodo našemu zemeljskemu življenju tudi po telesni smrti podarili novo razkošje bivanja? Morda najdemo najlepši odgovor v današnjem drugem berilu, kjer apostol Pavel polaga na srce Tesaloničanom: »Gospod pa naj vodi vaša srca v Božjo ljubezen in  Kristusovo stanovitnost.«

Bog daj, da bi v svoji veri lahko počasi dojemala in živela to ljubezen, četudi bo ostajala še preveč človeška … In da bi se z Božjo pomočjo trudila za stanovitnost, pa četudi bo to le drobec Kristusove stanovitnosti …

Majda