»Prizadevaj si za pravičnost, pravo pobožnost …«

1 Tim 6, 11

Le redko se zgodi, da Božja beseda v meni ne prebudi asociacij, s pomočjo katerih nastane razmišljanje, ki me popelje v to ali ono smer. Tokrat je očitno malo težje, morda zaradi prenasičenosti z vsem mogočim, morda zaradi vsebine same. Ni mi moteča, me ne odvrača, je samo tako jasna, da ne vem, kaj naj sploh dodam.

               Velikokrat beremo in poslušamo moralne nauke na temo bogastva, bogatašev, o kopičenju materialnega, ki je pogosto povezano s sebičnostjo, itd. Vsi se zavedamo, kaj je tu prav, a še vedno lahko tudi sami sebe vsaj tu in tam zalotimo, ko ne ravnamo v skladu z zapovedmi, ko je skušnjava pač prevelika, ko enostavno moramo imeti, ko pozabimo deliti, povabiti, razveseliti tiste, ki imajo manj … Pa najbrž niti nismo med tistimi, ki se oblačijo v škrlat, pri katerih je nevarnost skušnjave in zmote še toliko večja. Čeprav tisti, ki ga nimajo, običajno stremijo po tem, da bi ga pridobili, pa je škrlat veliko in težko breme. Zdi se, da prinaša srečo in rešitev, a če sreče ne najdeš v malih vsakdanjih stvareh, je tudi v izobilju ne moreš.

               V Svetem pismu nas na vsakem koraku spremljajo »navodila za uporabo« nam podarjenega življenja. Ena izmed njih so tudi v pismu Timoteju: »Prizadevaj si za pravičnost, pravo pobožnost, za vero, za ljubezen, za stanovitnost in krotkost. Bojuj dober boj vere …«. Poleg teh iz Svetega pisma, ki so me izoblikovala, me vedno znova spremlja še Kantova misel: »Moralni zakon v meni in zvezdnato nebo nad mano …« Tako preprosto in tako globoko. Lepota duš in lepota narave, ki so vsi odsev Božjega.

Julijana