»Pravični pa se veselijo, vriskajo pred Bogom, poskakujejo od veselja.«

(Ps 68, 4)

Veselje, veseliti se, vriskati od veselja …

Kako lepe, spodbudne besede! A ko sem v preteklosti v Svetem pismu naletela na vrstice, ki so poudarile, kako pomembno se je veseliti, sem imela problem, izziv. Na nekaterih mestih je skorajda zapovedano, naj se veselimo: »Veselite se v Gospodu, in to zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (Flp 4, 4). Izpolniti to »zahtevo« se mi je zdelo neizvedljivo, mislila sem namreč, da je realnost mojega/našega življenja vse prej kot takšna, da bi se bilo vredno veseliti. Nisem se mogla in nisem se znala  postaviti – razen v redkih primerih – v situacijo, ko bi se lahko brezskrbno, navdušeno veselila. Še zdaj včasih menim, da nam ta svet  res ne ponuja veliko razlogov za veselje. 

A Bog me je po svoji Besedi spremenil in zdaj vem, da se je treba tudi v tem minljivem, pogosto krutem svetu veseliti tudi čisto preprostih, vsakdanjih stvari, dogodkov, dobrin, srečanj, priložnosti … Spoznala sem, kaj vse mi Bog daje, kako sem iz dneva v dan deležna njegove ljubezni, dobrote, milosti in podpore. In to so razlogi ne samo za majhno veselje, ampak za veliko, vidno izraženo veselje, za vriskanje, petje,  ples, radostno kazanje tega, kar čutim. Dobro se je zavedati, kot je v nekem pogovoru rekel upokojeni nadškof Stres, da nam je vse, kar imamo, podarjeno. Prav nič ni samoumevno.

 Bog torej želi, da smo radostni, veseli in tudi hvaležni, saj je veselje uvrstil celo med sadove Duha. In zato: »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tes 5, 16—18).

 Jelka