POT VERE, UPANJA IN LJUBEZNI

Pa smo dospeli do cvetne nedelje, kjer doseže postni čas svoj vrhunec, saj se skozi celoten pasijon, ki se bere namesto evangelija, Jezusovo trpljenje čedalje bolj stopnjuje, srečamo pa se tudi z mnogimi protislovji.

Sprva navdušena množica pozdravlja Jezusa s palmovimi vejicami in z zelenjem ter ga počastijo kakor kralja, čeprav tega privilegija v smislu svetne oblasti Jezus ne sprejme, malo kasneje pa ga eden izmed učencev izda in ga ista nahujskana množica obsodi na najbolj sramotno smrt, kar so si jo tedaj lahko zamislili, najverjetneje zaradi zavisti in nevednosti, zaradi zaslepljenosti …

Težko si je s človeškim posvetnim gledanjem predstavljati koga, ki prostovoljno žrtvuje svoje življenje v blagor in odrešenje drugega, ker pri nas ljudeh zares nesebične ljubezni ni, saj je le-ta lastna edino Bogu, po njegovi milosti pa se temu idealu lahko vsaj malo približamo tudi mi, če skupaj z Jezusom rečemo: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi«, in sprejmemo dar ljubezni in stopamo tako po poti vere, upanja in ljubezni. Po poti navdušenja, kot je zajelo Jezusove učence ob Jezusovi spremenitvi na gori Tabor kot tudi po trnjevi poti Kalvarije. Vendar pa vso trpljenje samo na sebi nima nobenega pomena, če ga ne osmislimo oziroma če ne dovolimo Bogu, da ga osmisli, da nam pomaga nositi križ in ga omili, da nam da moči, ljubezni in volje do vztrajanja in da nam srce napolni z ljubeznijo, z notranjim mirom, s Svetim Duhom… 

Želim vam, da bo tudi preostanek postnega časa čim bolj milosten čas, ko bomo hrepeneče pričakovali veliko noč in z njo Odrešenikovo zmago nad grehom in smrtjo, zato naj bodo naša srca budna in odprta, zato vztrajajmo v molitvi, dobrih delih, v medsebojni ljubezni in edinosti, predvsem pa bodimo kot mladike zasidrani v Jezusu, ki je naša vinska trta. 

Danijela