»Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo.«

 (Lk 6,20)

Kadarkoli sem v preteklosti prebirala Jezusov govor o blagrih, sem se počutila nelagodno. Nikoli se nisem našla v ubogih, žalostnih, lačnih. Uboge sem si vedno predstavljala kot reveže, sama pa, hvala Bogu, še nisem izkusila pomanjkanja.

Danes vem, da Jezus s tem ne misli na reveže, temveč na ljudi, ki se zavedajo, da so v celoti, popolnoma odvisni od Boga. V današnjem svetu je to kar težko, saj smo obdani z vsem, kar potrebujemo. Materialni svet nas zavaja in osvaja, da se vedno bolj odmikamo od svojega bistva, od Boga.

Pred kratkim sem se pridružila na Facebooku skupini ljudi, ki hodijo po poteh sv. Jakoba. Opažam, da vedno več ljudi za mesec dni ali več enostavno »zapusti« vse in gre na pot z enim nahrbtnikom. Po 800 ali več prehojenih kilometrih pa pridejo domov »drugačni«. Spoznajo, kaj je v življenju res pomembno in koliko »navlake« imamo ob sebi, ki je sploh ne potrebujemo. Na poti se srečajo sami s seboj in naravo. Spomnimo se, da je tudi sv. Frančišek pustil vse in sam (ubog) zaživel v naravi.

Vem, da trenutno nimam možnosti pustiti vse in oditi na daljšo pot. Verjamem, da bi mi to lahko zelo pomagalo k boljšemu odnosu do same sebe in Boga. Hkrati pa je zame še večji izziv, da brez te »pomoči« padem na kolena in priznam, da sem popolnoma in v celoti odvisna od Boga.

Valerija