Odrini na globoko.

(Lk 5,4)

Današnji citat Svetega pisma je vzet   iz odlomka, ki opisuje Jezusa ob Genazereškem jezeru. Mimogrede: to jezero ima kar tri imena, in sicer še  Galilejsko in Tiberijsko jezero. 

Jezusovo učenje, še bolj pa njegovi čudeži, je pritegnilo toliko ljudi, da je Jezus stopil v Simonov čoln in se malo odmaknil od obale, da ga je množica bolje slišala. Ko je končal svoje poučevanje, je rekel Simonu, naj odrine na globoko ter vrže mreže za ribolov. Simon je najprej okleval, a potem je zaupal. In nato se je zgodil tisti čudež z ribami, nad katerim so vsi osupnili …              

     Besedna zveza »odriniti na globoko«  seveda ne zajema le konkretne globine (v metrih). Če govorimo na primer o tem, kako se nas nekaj »globoko dotakne«, vemo, za kaj gre, oziroma kakšna globina je mišljena.

     Ko se človek odloči, da bo »odrinil na globoko«, je  velikokrat prisoten strah pred neznanim in pomisleki, da ne bo razumljen s strani svoje okolice. A kasneje se izkaže, da je bilo vredno »odriniti na globoko«, pa naj bo to na kateremkoli področju. Ko se človek nečemu preda s srcem ter hkrati  zaupa Božjemu vodstvu in varstvu, potem se lahko zgodijo velike stvari – takšne, da se še sami čudimo, kako je to uspelo. Ja, čudimo se, ker gre za (male ali velike) čudeže.

     Prepričana sem, da prav vsak človek v svojem življenju doživi kakšen tak čudež. In prav je, da ob tem ne pozabimo biti hvaležni.

Marjana