Različne so službe, Gospod pa je isti.

(1 Kor 12,4-11)

Današnjo Božjo besedo po pravici označimo z besedno zvezo veselo oznanilo, saj se dotika svatbe, veselja, neveste, prvega čudeža in darov, s katerimi smo vsi in vsak posebej obdarjeni. In vse to je, čeprav se morda na prvi pogled ne zdi, še kako aktualno tudi danes.

Svatbo velikokrat povezujemo z veseljačenjem, z dogodkom, za katerega ni potrebno veliko dobrega vina, samo za začetek, potem je pa tako ali tako že vseeno. Pravega pristnega veselja je sicer na takih dogodkih razmeroma malo, ker se v glavnem pozabi, za kaj smo se sploh srečali, in se preveč obremenjujemo s postranskimi zadevami: kaj bomo jedli, kako se bomo oblekli, kaj bodo rekli … Veselje se potem hitro umakne v ozadje, v ospredje stopijo skrbi, ki zasenčijo vse ostalo. Včasih nas lahko reši le čudež, v katere le še s težavo verjamemo, saj v glavnem delujemo le še na razumski ravni. Čudež pa pač ni nekaj, kar bi lahko razumeli in razložili na ta način.

Dobimo pa tudi zagotovilo, da smo vsi brez izjeme deležni različnih darov v istem Duhu. Na nas pa je, da jih ne zanemarimo, temveč da jih čim bolje izkoristimo. Pravzaprav to ni več samo stvar izbire, to bi morala biti kar obveza, malodane zaveza. Še vedno namreč verjamem, da je ena izmed dobrih razlag »greha« tudi tista, ko nekdo, ki ve, da je v nečem dober, tega ne dela. Svoje darove in talente torej zanemari, na ta način si gotovo zapre vrata do sreče, do katere vodi zanesljiva pot preko podarjenega. Izkoriščanje lastnega potenciala pač je nekaj, kar nas osrečuje in osmišlja naše bivanje. Ja, »različni so duhovni darovi, Duh pa je isti.«

Julijana