Odprta nebesa

Lk 3,15–16.21–22

Nekoč mi je afriški misijonar pripovedoval, kaj tamkajšnje prebivalce privlači h krščanstvu. Njihova domača vera je animizem – vera v duhove. Povsod so nevidno prisotni, večinoma pa so hudobni. Povzročajo vsakovrstno zlo v naravi in pri ljudeh. Krotijo jih čarovniki, toda njihova zarotovanja malo zaležejo. Zato žive ljudje v neprestanem strahu. Krščanska vera pa uči, da svet ni pod oblastjo duhov, temveč mu vlada vsemogočni Bog, ki je Oče, ki ima ljudi rad, ki sicer dopušča zlo, a ga obvlada in ga obrača ljudem v dobro. Jezus je okusil zlo, a ga je tudi premagal. Kdor sprejme krščanstvo, se otrese strahu pred duhovi, pridruži se Kristusu zmagovalcu, po svojih močeh skupaj z njim premaguje zlo in veruje v dokončno zmago dobrega.

Evropski človek sicer ni animist v afriškem smislu, prisotnost zla v naravi in v sebi pa prav tako čuti. Dolga stoletja se je zdaj manj zdaj bolj uspešno spopadal s tem zlom, verujoč v Kristusa. Pozneje pa si je ustvaril znanost in tehniko. Vse bolj se je začel zanašati nanju. V njima je zaslutil čarobno moč in začel iz svoje srede preganjati zlo. Marsikaterega hudega duha mu je res uspelo ugnati. Postal je samozavesten. Kristus mu je bil odveč. Zavrgel ga je.

Zgodilo se je pa nekaj, česar še v sanjah ni pričakoval. Hudobni duh ni bil premagan, ampak se je le potuhnil in začasno umaknil. Vrača se. Vrača z druščino, ki je videti sedemkrat hujša.

Kristjani ne gledamo v znanosti, tehniki in napredku hudobnega duha. V vsem gledamo Božje darove, ki so nam dani v korist in blagoslov. Nismo pa slepi, da ne bi videli zla, ki se kot senca plazi z vsem, kar je dobrega. Skupaj z drugimi ljudmi dobre volje se trudimo temu zlu stopati na prste. Vemo pa, da mu z lastno močjo nismo kos. Verujemo, da mu je kos le tisti, ki so se nad njim pri krstu odprla nebesa.

Ko smo bili krščeni, so se odprla tudi nad nami.

Po: F. Cerar, Evangelij na prepihu