»Ko so pa zagledali zvezdo, so se silno razveselili«

(Mt 2,10)

Trije modri z Vzhoda so uzrli zvezdo – sveto znamenje z Neba, ki jih je srečno popeljala do težko pričakovanega cilja njihovega romanja. Niso bili razočarani nad navideznim protislovjem, ko se po človeški logiki ne bi moglo zgoditi, da bi se Božji Sin rodil v nekem mrzlem hlevu v bornih jaslih, temveč so zmogli videti mimo tistega, kar zabeležijo naše telesne oči. Prepričana sem, da so bili navdihnjeni po Svetem Duhu, saj drugače ne bi mogli dojeti tako veličastne skrivnosti. Le tako so lahko zrli Čudežu naravnost v oči… Kljub svoji modrosti in dostojanstvu so bili v bistvu preprosti, neponarejeni, čuječni, predvsem pa dovzetni za to, kar je v življenju sveto, Bogu resnično in hvaležno vdani. Ko so smeli počastiti Sveto Družino, je bil ta trenutek verjetno vrhunec njihovega življenja in verjetno niso imeli potem nobene tako velike želje, ki bi se mogla kosati s tem njihovem uslišanem hrepenenjem. V treh modrih z Vzhoda vidim zato naše vzornike, mi pa smo v iskanju globljega bivanjskega smisla tako rekoč njihovi sodobniki, hote ali nehote, vede ali nevede smo iskalci Presežnega, iščemo Nekoga, na katerega se lahko brezpogojno zanesemo, Nekoga, ki nas v vsaki situaciji sprejema, ki se ob njem in zaradi njega čutimo ljubljeni in zaželeni, nekoga, ki more potešiti naše najgloblje hrepenenje in kotiček, kjer se lahko naša duša končno čuti varna in napolnjena z mirom, ki ga svet ne more dati… Zato se še mi poklonimo Detetu – Knezu miru in mu izročimo vsak dan znova najlepši dar, ki ga premoremo – sami sebe – česar bo najbolj vesel.

Danijela