»Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

(Lk 1, 45)

V teh dneh, ko se spominjamo rojstva našega Odrešenika, se z velikim spoštovanjem spomnimo tudi na njegovo mater Marijo, ki je sinonim za pravo vero in brezpogojno zaupanje v Boga.

Večkrat razmišljam o tem, kako je lahko srečen tisti, ki je tako popolnoma predan, kot je bila ona. Smo ji mi v tem podobni? Kako je z našim zaupanjem in našo vero? Ali res verujemo, da smo zveličani, posvečeni? Ali verjamemo evangeliju in temu, da nam prinaša pravo in čisto resnico? Ali verjamamo, da je ta svet za nas res samo začasno bivališče? Ali resnično zaupamo Bogu in mu prepustimo nadzor nad življenjem?

Ljudje sami namreč poskušamo imeti čim večji nadzor nad tem, kar se nam dogaja. Ničesar nočemo prepustiti naključju. Ne zaupamo politikom, oblasti, velikokrat tudi bližnjemu ne. Vemo, da včasih celo tisti, ki jih ljubimo, niso vredni zaupanja in nas prizadenejo ali izdajo. Samo Bog je tisti, ki mu lahko zares verjamemo in zaupamo. To tudi pričakuje od nas. Nikoli nas ne bo pustil na cedilu, saj nam je zagotovil: »Ne boj se, ker sem s teboj! Ne oziraj se plaho, ker sem tvoj Bog! Krepim te in ti pomagam, podpiram te z desnico svoje pravičnosti.« (Iz 41, 10)

Verujmo torej tudi mi, kakor je verovala ona, ta čudovita, iskrena, brezmadežna, sveta ženska! Zgledujmo se po njej. Zares, blagor ji! Blagor tudi nam, če smo otroci Najvišjega! Verujmo in zaupajmo vedno in v vseh okoliščinah.

Jelka