»In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo.

Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave …«

(Lk 21,27.28)

Vstopili smo v novo liturgično leto, 1. adventna nedelja nas postavlja pred odločitve novih začetkov. V evangeliju pa danes beremo o veličastnem, strah zbujajočem Gospodovem prihodu. A ni tak način prihoda čisto nasprotje temu,  v kar nas advent vodi, v tiho, mirno noč in v skromne skrite jaslice Jezusovega rojstva?

A taka je naša realnost. Namesto, da bi se umirili, se vznemirjamo zaradi vsega kaosa okrog prazničnih nakupovanj. Eni po trgovinah, drugi doma, ker zaradi tega sploh ne upamo v trgovino. Mame smo nehote vznemirjene, ker čutimo, kako rade bi letos res vnesle v družino adventnega duha in doživete praznike, ki si jih vsepovprek želimo drug drugemu. Pa je včasih že navadno kosilo pravi rekord, kaj šele božično! Resnica je, da edino Jezus nam more dati to, po čemer tako zelo hrepenimo.

A se pogosto zgodi, da smo zaposleni s čiščenjem in okraševanjem doma (kar je sicer lepo in dobro!), a kaj, če Jezus čaka pred vrati. Odkar sem mama, zamujam z vsem. Tako vsaj mislim. A Jezus mi, kadar molim, govori drugače.  Opominja me, naj ne zametujem časa, ki mi ga je namenil, ko mi je zaupal v varstvo otroke, moža, družino. Da še ni prepozno. Naj se ustavim.

Kadar vas bo prijelo, kaj vse je treba še nakupiti in postoriti, se spomnite, da nič od tega nima pomena, če nimaš komu dati. Zato bodimo hvaležni za svoje bližnje, dokler jih imamo in vedimo, da se čar praznikov ne skriva v stvareh, ampak v srcih teh ljudi …

Katja