KRALJ, KI NI OD TEGA SVETA

Jn 18,33b–37

Kraljev in cesarjev je vedno manj, saj jih imajo samo v nekaterih državah. Svet jih je v glavnem pospravil v muzeje, sijajne grobnice in arhive. Ljudstvo pa si je izbralo demokracijo in vlada samo sebi.

Zdi se pa, da se dandanes nekakšni »kralji« in »cesarji« vračajo v drugačni preobleki. Uživajo celo večjo čast, še več podložnikov se jim klanja in še lepše kraljevske palače si privoščijo. Med te preoblečene kralje prištevam predvsem razne zvezdnike popularne glasbe. Sto tisoči jim plačujejo desetino, na koncertih pa od navdušenja dvigajo roke, padajo v trans in v nezavest. Nekaj podobnega bi lahko rekli o nekaterih vrhunskih športnikih, filmskih zvezdah, politikih, ki jim godi, da se zanje ljudstvo navdušuje. Kralji v novi preobleki, v novi izdaji.

Zdi se torej, da tudi človek sredi zlate demokracije potrebuje kralje; potrebuje nekoga, ki ga skoraj po Božje časti, obožuje in mu služi. V človeku je silna potreba po češčenju. Nekoga mora imeti na prestolu in ga častiti. Če to ni Bog, je pač kakšen drugi, manjši »bog«, ki ima lahko različna imena: Razum, Napredek, Kariera, Uspeh, Denar, Veliki jaz … veliko je kandidatov za prestol.

Po vsem tem se nam bo zdelo nadvse nesodobno, da kristjani govorimo o Kristusu kot kralju. Tega najbrž ne bi počeli, če ne bi bil Jezus sam tako jasno rekel o sebi: »Kralj sem.«

Ko je to izrekel, ni sedel na sijajnem prestolu v zlatih oblačilih, ampak je stal kot obsojenec pred rimskim upraviteljem Poncijem Pilatom.

Kakšen kralj je torej? Odgovor izvemo, ko nadaljuje: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« Vsi drugi kralji v zgodovini so bili in so še vedno od tega sveta in za ta svet. Ljudje jim morajo služiti, streči in dajati. On pa pravi: »Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak da bi jaz stregel in dal svoje življenje za vse.« To torej pomeni, da ni od tega sveta. Služiti, streči, darovati se – te reči zares niso od tega sveta. Presegajo ga.

Po: Ozare – TV Slovenija