“Ne boj se;...«

1Kr 17,13

V Svetem Pismu nam Bog pogosto govori, naj se ne bojimo. Pa vendar težko srečaš človeka, ki ga ne bi bilo ničesar strah.

V današnji Božji besedi izstopata dve »neustrašni« vdovi. V prvem berilu spoznamo vdovo, ki je imela zaradi suše samo še prgišče moke in malo olja. Kljub temu da vse to Eliju, ki jo prosi za hrano. Vedela je, da bo umrla od lakote, pa je tega ni bilo strah. Zaupala je Gospodu, ki ji je govoril po Eliju in bila zato »nagrajena« z dovolj hrane do konca suše. V evangeliju pa »uboga vdova« neustrašno vrže v tempeljsko zakladnico zadnji denar, ki ga je imela. S tem je nezavedno darovala tudi sebe, kar pa ni uspelo nobenemu izmed bogatih, ki so darovali veliko denarja. Tudi ta vdova je brezmejno zaupala Bogu in se ni bala prihodnosti.

Ob tem se sprašujem, kolikšno je moje zaupanje Bogu? Sem pripravljena darovati vse, kar imam? Ja, marsikaj sem pripravljena darovati, materialne dobrine in tudi svoj čas. Vsega pa (še) ne. Verjamem, da Jezus tega niti ne pričakuje (ne morem npr. darovati svojega avta, saj potem čez vikend ne bi mogla v službo). Bolj pomembno se mi zdi, da nisem preveč navezana na materialne dobrine, da jih znam deliti. Še bolj pomembno pa je, da zaupam Bogu in se tako otresem vsega strahu.

Valerija