»Bolj sem jo cenil kakor žezla in prestole …«

(Mdr 7, 8)

Kaj pa mi cenimo bolj kot žezla in prestole? A sploh je kaj takega? Kaj se zgodi, ko dobi nekdo v roke čisto majhno žezlo, s katerim »ordinira«, pa čeprav samo na mikro ravni? V tem istem trenutku mu je podarjena tudi možnost, da dela stvari prav, da sprejema modre odločitve, da vpelje spremembe, da naredi razliko. Žal pa te možnosti in priložnosti v glavnem ostanejo neizkoriščene. Ali še slabše: izkorišča se jih v nepravi smeri. Žezla in prestoli predstavljajo namreč moč in vpliv, ki človeško naravo zlahka pretentata … Kar naenkrat se več ne spomni, kaj je zagovarjal prej, vidi samo še svojo lastno pomembnost, moč in vpliv.

In to ni modrost! Modrost, o kateri pogosto beremo v Stari zavezi, je zame tisti del Svetega pisma, ki navdušuje. To ni le prazno govoričenje, pri katerem se uporabljajo dolge nerazumljive besede, ki govorca že same po sebi naredijo učenega, pa vendar ne nujno modrega. Modrost je tista, ki je postavljena čez vse: čez žezla in prestole, celo nad zdravje in lepo postavo, čez … Nekaj popolnoma nelogičnega za današnji svet, za današnji čas. Kaj je lahko več kot moja moč? Kako prikladno je razpolagati z drugimi in odločati o njihovi usodi … le kdo ne bi želel sedeti na prestolu? Poleg denarja, vpliva in moči je naš izgled gotovo enako, če celo ne bolj pomemben; naša družba je malodane obsedena z lepoto, izgledom in zunanjostjo. Koliko nepotrebnih travm zaradi kilograma ali dveh preveč, zaradi premalo las ali njihovega srebrnega leska, zaradi premočnih obrvi ali prekratkih trepalnic … Kje je tu modrost?

Včasih se zdi, da je obupala nad nami in je razočarana kar odšla. Ni ji zameriti, ko pa si prizadevamo za vse drugo. Če bi vsaj pol časa, ki ga porabimo za razna žezla, prestole in postavo, namenili modrosti ali iskanju le-te, bi bili gotovo bolj srečni.

Julijana