»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.«

(Mr 9,35)

Kako radi sledimo Jezusu, kadar in dokler dela po naših načrtih, po naši logiki, po naših sanjah … A Jezus vedno znova preseneti. Morda bi najlažje razumeli, če povem v zgodbi, malo izmišljeni, a vendar zgovorni.

Nekoč se je nekdo peljal po cesti in ob cesti zagledal samega Jezusa. Peljal se je mimo, saj za Jezusa je že mimogrede slišal, a se mu ni zdelo vredno ustaviti. Nato se je mimo peljal drugi, ki se je ves navdušen ustavil, ko je ob cesti zagledal Jezusa. Z nasmehom na ustnicah ga je povabil, da sede poleg njega in uživa v vožnji z njim. Končno se je pripeljal še tretji in ko je ob cesti zagledal samega Gospoda Jezusa, si ni mogel pomagati, da ne bi nemudoma ustavil in Jezusa ponižno prosil: »Gospod, prosim Te, sedi za volan, zaupam Ti, Ti pelji, jaz želim s teboj, ni važno kam, kajti kamor me boš peljal Ti, tam je zame najboljše!«

No, do te točke je želel pripeljati Gospod Jezus svoje apostole: da bi mu zaupali. Učenci Jezusa niso razumeli, ko jim je razlagal, kako bo trpel, niso razumeli, ko jim je na veliki četrtek pri zadnji večerji umival noge, niso razumeli, da On ni prišel, da jih reši Rimljanov, ampak da jih reši samega pekla.

Učenci niso razumeli Jezusovih besed: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« (Mr 9,35) A jih mi razumemo? Vsekakor te besede niso lahke in tudi živeti jih velikokrat ni lahko, potrebno se je odreči lastnemu udobju, zagledanosti vase, svojemu prevelikemu ponosu in namesto tega dati prostor ljubezni, odpuščanju, spoštovanju… Ljubezen služi, Jezus si želi, da bi bili služabniki njegove ljubezni, naj nam pri tem pomaga s svojo ljubeznijo…                                                                             

Marinka