»Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva.«

 (Jak 2, 17)

Današnja vrstica ima zelo močno in direktno sporočilo. Mnogi so jo vključili v teološke razprave o tem, kaj je potrebno za zveličanje. Je dovolj samo vera ali naj bi, če res verujemo, opravljali tudi dobra dela?

V Katekizmu piše, da je vera človekova osebna privrženost Bogu; hkrati pa je tudi svobodna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel; obenem pa verovati v Boga pomeni tudi verovati v tistega, ki ga je On poslal, v njegovega ljubljenega Sina. Vera je božji, zastonjski, nezaslužen dar, je nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog po svoji milosti (KKC, str. 54— 58).

Naša vera je torej osnova, je nujna za odrešitev, kajti kdor ne bo veroval, bo obsojen (Mr 16, 16). Je temelj naše »hiše«. A ko gradimo, nikoli ne pustimo samo temeljev, ampak gradimo naprej.

Kdor torej zares veruje, bo delal dobra dela: pomagal, spodbujal, reševal, molil za druge … Ne moremo in ne smemo reči, da verujemo, vse drugo pa nas ne zanima – drugi naj se znajdejo sami, jim bo že kdo pomagal …

Samo vera torej le ni dovolj, brez del je nedejavna, mrtva. Zaradi del pa postane popolna (Jak 2, 22). Zato oboje, vera in dela, sodi skupaj – kot začetek in konec, dan in noč … Za zveličanje pa vseeno ni dovolj, če opravljamo samo dobra dela,  vere pa nimamo.

 Če torej zares verujemo v Boga, je logično in nujno, da bomo živeli tako, kot On pričakuje – da se ne bomo osamili in samo predajali meditaciji, ampak bomo odprti za potrebe sovernikov in vseh ljudi. Zato pomagajmo, prisluhnimo, rešujmo, sodelujmo … in tako bo naša vera res živa, dejavna.

Jelka