Žalostno dejstvo današnjega (predvsem zahodnega) sveta je, da vedno manj žena in mater zavzame držo, ki jo ima Janezova mati Elizabeta. Ona je ženska, Zaharijeva žena, ki se zaveda, da ima zelo pomembno vlogo v Božjem načrtu. Ko  sorodniki in sosedje dvomijo v njeno pravilno odločitev o otrokovem imenu, je jasna, odločna in neomajna: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Ko je otroka nosila pod srcem, je nosila tudi njegovo ime, kajti Bog ga je položil tja. Elizabeta zaupa svojemu srcu.

Sodobne ženske, žene, matere, hčere, sestre … ne znamo več zaupati svojemu srcu. Zaupati sebi. Zaupati Bogu. Mnenja drugih, pritiski okolice, odsotnost moške podpore – vse to v nas zasaja dvome, utiša naša srca in Božjo voljo, ki nam po njih govori. Tako žena, ki jo je Bog ustvaril kot urejevalko odnosov, kloni. Posledično propadajo odnosi, zakoni in družine. Ne pravim, da je to edini razlog, je pa gotovo eden od bistvenih. »Zato je Bog žensko obdaril z določenimi lastnostmi, ki so bistvene za odnose, lastnostmi, ki govorijo o Bogu« ( John in Stasi Eldredge).

Dostojanstvo in vlogo, ki jo je Bog podaril Evi in vsem ženam, se pogosto izgubi za štirimi stenami. In za blagajnami, točilnimi pulti in v pisarnah. Njena lepota se izgubi v neštetih gospodinjskih opravilih in otroškem joku (in smehu!). Prej navedena avtorja pa pravita, da žena ni le dodatek k možu. Je pika na i stvaritve! Je Božje srce, ki dokončno dopolni celoto Božjega dela.

Današnja Božja beseda naj nas opogumlja, da bi spet poiskali to čudovito dostojanstvo Božjega srca v svojih srcih – tako možje kot žene!

Katja