V veri hodimo in ne v gledanju.

2 Kor 5,7

Naše sodobno življenje je postalo tako pozunanjeno, da v njem skoraj ni več prostora za skrivnostni svet človekove duše in duha. Vse obvladovati, vse videti, imeti, ustvarjati vtis s svojim videzom, biti uspešen, biti tak kot drugi … Ta svet res »hodi v gledanju«, k temu pa veliko pripomore še vsa elektronika, ki je postala največje in najhujše mamilo. Gledamo v takšne in drugačne ekrane in ne vidimo niti več ljudi in sveta okoli sebe …

Sveti Pavel, ki je to misel »V veri hodimo in ne v gledanju« zapisal Korinčanom, je želel poduhoviti uživaški antični svet – njegova misel pa toliko bolj velja tudi nam, kristjanom 21. stoletja. Svojo vero živimo še preveč samo zunanje, zaradi 'obveznih zakramentov in obredov', ker je pač tako v navadi.

Dokler mi vera ne seže do srca in je nimam za vodilo svojega življenja, ne »hodim v veri« … Do tega pa je dolga pot, pogosto nas mora kaj 'premakniti', da nam postane vera način življenja – da se zavem, kako nam je vse podarjeno, da molitev spontano privre iz srca, da postane zahvaljevanje Bogu »naš vsakdanji kruh«, da se pogosto vprašam »Kaj bi Jezus storil na mojem mestu?«, da se priporočam Mariji, svetnikom …

K vsemu temu pa sodi še marsikaj zunanjega: da me svoje vere ni sram pokazati drugim, da o njej tudi upam spregovoriti – predvsem pa, da živim kot kristjan/ka. To pa je najtežje – in tu tolikokrat odpovem(o) … A če bo moja pristna vera ostajala le kot »gorčično seme«, lahko s svojim življenjem pomagam širiti Božje kraljestvo.

Majda