»Gospod, ti poznaš srca vseh …«

Apd 1,24

Vsakič znova me ob teh besedah napolni zadovoljstvo in mir, pa tudi prijeten občutek svobode. Zakaj? Ker mi govorijo, da sem pred Gospodom vedno in povsod  samo to, kar sem, ne to, kar bi rada bila, ali kar drugi od mene pričakujejo.

Nobena poteza, tudi zelo dobro premišljena in »odigrana«, mi ne more dvigniti ugleda. Nobeno sprenevedanje ne more preslepiti oči, ki vidijo v srce. Še tako spretno žongliranje z besedami ne preusmeri pozornosti in ne prikrije resnice. Vzgib srca ali misel, ki zaposluje moj um, lahko ostane prikrita ljudem, ker ljudje vidimo, kar je pred očmi. Če sem v mislih nekoga obsojala, v naslednjem trenutku pa mu pojem slavo, ne morem biti vesela, ker sem situacijo tako spretno izpeljala. Ja, razvili smo različne »spretnosti«,  da bi dosegli svoje cilje, pa kljub temu nič ne ostane skrito.  Morda ostane skrito za nekaj časa, zagotovo pa ne za vedno. Seveda v tem vmesnem času ne bo pozabljeno (če bi se morda s tem tolažila).

In bolj, ko o tem razmišljam, bolj si želim svobodo od vse te navlake. Nepotrebna je in vsiljiva. In duši. Zato se ji odrekam in prosim: »Jezus, usmili se me. Potrebujem tvoje usmiljenje. In  hvala za vse prejeto do sedaj«.

Milena