… Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje. …

Jn 15, 13

            Svoje čase sem veliko razmišljala o prijateljstvu in prijateljih, o konceptu tega, o načelih in vrednotah. Mnogo modrih misli na to temo je mogoče najti v Svetem pismu, nemalo pa pri antičnih modrecih: pri Aristotelu, Ciceronu in drugih. Z marsikatero se je mogoče prav poistovetiti, se čuditi, kako so lahko že pred 2000 in več leti tako dobro razumeli ta fenomen, kako ga pravzaprav še danes doživljamo isto: navdušeni smo, ko najdemo nekoga, s komer lahko na vseh nivojih korakamo v isto smer, bridko razočarani, ko nas taka oseba pusti na cedilu.

Razmišljamo podobno, cenimo iste stvari, predvsem pa razumemo poanto prijateljstva, ki nam je predstavljena tudi danes v najvišji zapovedi, v zapovedi, ki bi ji lahko rekli tudi zapoved prijateljstva. Smo na stopnji, ko se nam načeloma ne bi bilo potrebno več obremenjevati z desetimi Božjimi zapovedmi, saj bi nam morale biti samoumevne, že kar del nas samih. Za nadaljnji (duhovni in moralni) napredek potrebujemo to novo zapoved, zapoved prijateljstva. Današnji evangelij je popolnoma jasen in zelo izpoveden; z dvema poudarkoma: ljubezen in prijateljstvo, ki nikakor ne delujeta izključujoče, kot se velikokrat zgodi v našem vsakdanjem življenju. Pojma in koncepta, ki imata popoln genski zapis. Če temu ni tako, potem ne moremo govoriti niti o ljubezni niti o prijateljstvu. Če parafraziram: Prijatelji se ne delijo na dobre in slabe. Če so, so dobri; če niso, pa sploh niso.

Vrhunec tega danes beremo v naslovu: »Nihče nima večje ljubezni …« Če se nam zdi, da se to nas danes ne tiče več, se bridko motimo. Skoraj vsak dan se znajdemo v situacijah, ko se je treba s takšno ljubeznijo izkazati. Sicer ne umiramo fizično, na preskusu je naša sebičnost, nadutost in omejenost. Jezus pa nam samo pravi: »Vi ste moji prijatelji.«

Julijana