PRETAKANJE SOKOV

Jn 15,1–8

Vsi ljudje smo mladike, ki rastemo na trti – Kristusu. Stopnje te rasti pa so različne.

Prva stopnja nam je bila podarjena s stvarjenjem. Bivamo, ker nas je hotela »izgovoriti« Beseda, ki je po njej vse nastalo. Ta Beseda je bila tudi življenje, zato živimo.

Na višjo stopnjo smo dvignjeni po učlovečenju. »Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz nebes in postal človek,« izpovedujemo v obrazcu vere. Omogočeno nam je bilo življenje milosti.

Kar je bilo pri učlovečenju omogočeno, je bilo pri krstu uresničeno. Povezani smo bili s Kristusom, po njem z Očetom in Duhom; kot mladiko nas je vcepil na Božjo trto. Sok nadnaravnega življenja je iz trte – Kristusa – začel pretakati v nas in nas naredil deležne Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave.

Na najvišjo stopnjo se povzpnemo, kadar vse, kar nam je bilo po krstu podeljeno brez naše vednosti, sprejmemo zavestno, hote in premišljeno. Tedaj postane naša vera osebna, poraja se iz prepričanja, hrani se iz osebnega pogovora. Sok, ki se je poprej iz trte – Kristusa – prelival v mladiko – mene – podzavestno in samodejno, se je sedaj pretaka vame ljubezensko in prijateljsko.

Kdor se tega zaveda, je poklican, da postane rodovitna trta. Naš čas pričakuje od svojih sinov in hčera, da si natočimo čistega vina.

Mati številne družine je pripovedovala: »Dogajalo se je, da je kateri od otrok postajal vse bolj težek in nemogoč. Čutila sem, kaj mi je storiti: izkazovati mu moram več pozornosti, posvečati več ljubezni in zanj več moliti. Ko sem to storila, se je otrok umiril. Vse je bilo spet dobro.«

Naš čas je v marsičem podoben nemogočemu otroku. Kdor med nami je veren, ve, kaj mu je storiti.

Po: F. Cerarju