»Ne poznam tega človeka, o katerem govorite.«

(Mr 14,71)

Dragi Jezus! Kakor se je nekoč zgodilo apostolu Petru, tvojemu najbolj zvestemu učencu, da te je zatajil in je govoril, da te ne pozna, se to še bolj pogosto dogaja danes, vsem ljudem, tudi meni.

Nekajkrat sem se v svojem življenju že znašla v situaciji, ko sem se bala, da bom zaradi svoje vere in zaupanja vate zasramovana in tarča posmeha. Kakor je bilo takrat Petra strah, da bo tudi on obsojen na smrt, če bo povedal, da je Tvoj učenec, tako sem se tudi sama soočala s strahom, da bom zaradi tega izključena iz družbe, da bodo vsi kazali s prstom name. Bilo me je sram priznati, da verujem, zato mi je bilo lažje reči, da nisem verna, ali pa to preprosto zamolčati. Lažje je bilo Tebi obrniti hrbet in oditi po svoji poti naprej. Pa vendar, kakor Petra, tudi mene kljub vsemu nisi nikoli zapustil.

Čeprav vem, da v svoji veri še zmeraj rastem, je zdaj že dovolj močna in trdna, da lahko z veseljem ljudem pokažem, da sem Tvoja učenka in hodim po Tvoji poti. Jezus, pomagaj nam vsem, da bomo zvesti, pogumni kristjani in Te ne bomo nikoli (več) zatajili. Naj nas pri tem opogumljajo Tvoje besede: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,11-12).

S hvaležnostjo,

Viktorija