Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.

(Jn 12,26)

Včasih, pred leti, me je zelo razburilo in ujezilo, če je kdo govoril o kristjanih (ali tudi vernikih nasploh) kot o ovčicah, ki čredno in naivno sledijo Cerkvi, brez lastne hrbtenice. Danes se ob takih očitkih le nasmehnem in si mislim, kako ubogi so ti ljudje. Najbrž na svoji koži še niso začutili Božjega dotika, ga niso dovolili. Kajti, kdor sledi Jezusu in želi spolnjevati Božjo voljo, mora biti še posebej trden, odločen, širok in odprt v razmišljanju. Da bi bil brez hrbtenice, kot pravijo? Kako bi potem vsak dan naložil svoj križ in ga nosil za Jezusom?

Vprašanje, ki me pogosto bega, je: Kako sploh (pre)živijo ljudje, ki niso verni? Komu lahko zaupajo svoje breme, ne da bi prejeli kanček obsojanja, in kako osmislijo hude stiske, ki se dogajajo njim in njim dragim? Nosijo neki 'križ', brez zaupanja, da je to le pot odrešenja, da je blagoslov, katerega učinek je večja svoboda in življenje v polnosti.

Žalostno dejstvo je, da gremo verniki, če se svojo vero res trudimo živeti, ostalim pogosto 'v nos'. Tako je bilo v Jezusovem času in je še danes in bo vedno bolj. Premajhni in preveč omejeni smo, da bi mogli dojeti, da brezpogojna ljubezen in usmiljenje res obstajata. Ko namreč zavrnemo svoj križ, misleč, da bomo ugajali drugim, zavrnemo temelj vseh vrlin in vrednot. In tonemo, duhovno, duševno, fizično …

Jezus, daj, da bi zmogli pogumno hoditi za teboj in naš križ naj bo v blagoslov nam in naši okolici!

Katja