Obhajamo četrto postno nedeljo, nedeljo veselja zaradi usmiljene Božje ljubezni. Nagovorile so me misli iz 2. kroniške knjige, ki smo jih slišali v prvem berilu. V življenju sicer ne maramo preveč, ko nas kdo opominja, ampak po premisleku le ugotovimo, kako pogosto so imeli prav tisti, ki so nas pravilno usmerjali. Samo včasih pa potrebujemo veliko časa …

Božja beseda pa nam govori, da Gospod »po svojih poslancih spet in spet pošilja opomine«: vemo, da so bili to mnogi starozavezni preroki, toda prepričana sem, da tudi nam pošilja Bog opomine. Vsak od nas ima izkušnje, kdaj je tak »Božji opomin« posegel v naše življenje … Le kdo so bili vse njegovi »poslanci«, ki so nas usmerili …, da smo danes to, kar smo, da smo Božji prijatelji, da lahko verujemo, »da smo bili po milosti rešeni« (Ef 2,4b).

In ves postni čas – v resnici pa vse življenje! – naj v meni odmevajo misli apostola Pavla "Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve!" (2Kor 6,2), saj je vsak dan v našem življenju čas milosti, ki nam daje nova spoznanja – samo odpirati se moram Bogu. S psalmistom molim »Na skrivnem mi daješ spoznanja modrosti …« (Ps 51), saj se zavedam, da z lastno močjo duha ne zmorem, da potrebujem moč Sv. Duha, ki me vodi po poti resnice. To pa je tista pomembna pot zmožnosti razlikovanja, kaj prihaja od Boga, kje pa ima prste vmes hudi duh …

Poznam samo en odgovor – ki se pravzaprav začne z vprašanjem »Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?« A je ta odgovor včasih tako zahteven, da ga raje ne slišim – zato sem vedno znova potrebna Božje milosti in njegovih »opominov« …

Majda