»Bratje in sestre, hočem, da bi bili vi brez skrbí.«

1 Kor 7, 32

Kar naenkrat bo za nami že prvi mesec novega leta, ki mi sicer nikoli ni bil pretirano simpatičen; če je v decembru vsega preveč, januarja vlada neko čudno utrujeno zatišje. Če je prej preveč skrbi, dogodkov in obveznosti, je januarja tega kar nekako premalo. In če smo se prej pritoževali, da smo utrujeni in nasičeni od vsega rompompoma, smo zdaj izgubljeni, ker teh pritiskov ni več. Ja, taki smo, nikoli zadovoljni, vedno najdemo nekaj, kar nas moti, zaradi česar se vznemirjamo in pritožujemo.

Velikokrat slišimo in preberemo, da naj se ne vznemirjamo, naj bomo brez skrbi, pa vendar tega ne uspemo ponotranjiti in živeti. Hitro se v našo notranjost prikrade nov črviček, ki nas po malem razjeda in ki ga je težko odpraviti. Pri tem pa pozabljamo na različne možnosti, ki so nam bile dane, da bi nam v takšnih trenutkih pomagale.

Danes, na nedeljo Svetega pisma, imam v mislih predvsem to knjigo vseh knjig, ki je prava zakladnice nasvetov, predlogov, tolažbe in spodbude, pravzaprav vsega tistega, kar človek v nekem trenutku res potrebuje. Pa se prav redko zatečemo k njej. Kot da ne verjamemo v njeno »svetost«, kot da nismo še nikoli okusili njenih blagodejnih učinkov. Raje čakamo, da se bodo stvari same uredile, da bodo vse silne skrbi kar same od sebe odšle … Morda je prav današnja nedelja spet priložnost, da to Knjigo spet postavimo na mesto, ki ji pripada. Ni treba, da jo v hiši postavimo tja, kjer jo bodo vsi videli, pač pa naj bo na takem mestu, da bo vedno na dosegu roke.

Ko bodo platnice oguljene, listi zmečkani, odlomki označeni, bo naše srce gotovo bolj mirno, saj bo raslo v zaupanju in veri.

Julijana