»Govori, Gospod, kajti tvoj hlapec posluša.«

Tako je po nasvetu preroka Elija odgovoril deček Samuel Gospodu, čigar glas ga je večkrat zapored prebudil iz spanja. Ljudem današnjega modernega časa pa se velikokrat zdi, da Gospod več ne govori – samo mi še govorimo, Gospod pa kakor da morda posluša, a molči.

Nič čudnega, saj še drug drugemu le s težavo prisluhnemo, saj nam vedno primanjkuje časa in morda tudi volje, tako da pogosto preslišimo celo sami sebe. Gospod pa želi, da bi ga poslušali in razumeli, da bi si njegove besede vtisnili globoko v srce, dušo in duha, vsakemu izmed nas je namenjena njegova Beseda, da jo tako kakor Marija, Božja mati, ohranimo v srcu, jo premišljujemo in po njej živimo.

Lahko blagrujemo Jezusove učence in tiste, ki so živeli v času njegovega zemeljskega življenja, češ da so lahko vsaj nekaj let preživeli v Jezusovi družbi, bil jim je zelo blizu in dosegljiv, lahko so ga videli, se ga dotaknili, se mu potožili. Po drugi strani pa težko razumemo, zakaj ga nekateri niso hoteli sprejeti in verovati, da je res obljubljeni Odrešenik, torej Božji Sin. Verjetno so pričakovali mogočnega Mesijo, ki bo nastopil v vsej svoji moči, sijaju in slavi, Jezus pa se jim je morda dozdeval vse preveč krhek in ranljiv, zato so bili razočarani.

Zato pa je potrebna Božja milost tudi nam, da nam Gospodova Beseda omehča srca, da bo tudi naš pogled bolj jasen in čist, tako da bomo mogli prepoznati Gospodovo obličje tudi v vsakem našem bratu in sestri v Kristusu in da bomo voljni prisluhniti Njegovi Besedi ter živeti po njej. Mi ljudje namreč mnogo govorimo, a le Gospod ima Besede večnega življenja, celo v tolikšni meri, da nam to življenje daje v izobilju.

Danijela