»… kajti moje oči so videle tvojo rešitev …

(Lk 2,30)

Ko berem svetopisemska besedila, včasih kar zavidam piscem in tistim, ki so na lastne oči videli, »v živo« doživeli  dogajanje v času, ko je živel Jezus. Blagor jim, kaj vse so videli in slišali! Rada bi bila tam, zraven, blizu!

Jud Simeon, pravičen in bogaboječ mož, je »v Duhu prišel v tempelj « in Jezusa celo vzel v naročje, slavil Boga, nato pa pomirjen, vzhičen in srečen rekel: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev…« (Lk 2, 29-30)

Kaj pa gledamo mi? Ali imamo vsak dan pred očmi pot, ki prinaša zveličanje? Ali jo doživljamo kot pravo, svojo pot? Ali vidimo z »duhovnimi očmi« Njegovo prisotnost, čutimo roko, ki nas usmerja in varuje? Morda nas On nevidno vodi preko stiska roke, geste, pomenljivega pogleda prijatelja …

Zato prosimo kot Simeon za Svetega Duha, ki nas bo vodil po pravi poti. Trdno namreč verjamem, da je samo Njegova pot prava, da je biti kristjan tista prava stvar, tisto zares pomembno. Brez tega vse drugo nima pomena, smisla. Brez poti k rešitvi so vse druge poti nepomembne in ne peljejo nikamor.

Ohranimo tudi v novem letu vero, da je samo Gospod Jezus »pot, resnica in življenje« (Jn 14, 6).

Zato »Blagor človeku, ki ne hodi na  posvet krivičnikov, ne stopa na pot grešnikov in ne seda na klop porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.« (Ps 1, 1-2)

Jelka