»Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas!«

Mr 13,33

Dana nam je nova priložnost, nov adventni čas. Ta čas pričakovanja lahko doživljamo z otroškim veseljem, če odpremo svoje srce in se znamo zahvaljevati za vsak nov dan, za družino, prijatelje, za milost vere, za duhovnike, za mir … Začenja pa se tudi novo cerkveno leto, zato je prav, da pogledamo vase, se pomirimo s seboj in svetom. Jezus nam danes govori: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas!« Kateri čas? Tisti, ko bom prestopila prag večnosti … Ko bom morala dati odgovor tudi za mnoge površnosti vsakdana, za mnoge opustitve, na katere mogoče niti ne pomislim …

Skušam razumeti preroka Izaija, ki je zapisal: »Gospod, ti si naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok« (Iz 64,7). Se znam tako prepustiti Bogu? Verjamem apostolu Pavlu, ki mi govori: »On vas bo tudi do konca utrdil … (1 Kor 1, 89). Verjamem – pa je še vedno tu moj »Ampak?!« 

Prepustiti se Bogu – ampak ob tem živeti polno, odgovorno in ustvarjalno, ne bežati od tega sveta, živeti za druge in zase. Morda bo tudi vas nagovorila sv. mati Terezija tako kot je mene s svojo meditacijo Nikdar ne obstani:

Vedno imej pred očmi, da se koža guba, lasje postajajo sivi, dnevi se spreminjajo v leta. /…/ Dokler si živ, se počuti živ. Če ti manjka, kar si delal, začni to znova. Ne živi od porumenelih fotografij … Vztrajaj, tudi če vsi pričakujejo, da se zapustiš. Ne dovoli, da zarjavi železo, ki je v tebi. Ravnaj tako, da ti namesto sočutja izkazujejo spoštovanje.

Ko zaradi let ne moreš teči, hodi hitro. Ko ne moreš hoditi hitro, hodi. Ko ne moreš hoditi, uporabi palico … Toda nikdar ne obstani.

Majda