Karkoli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.

Mt 25,45b

Življenje kristjana je podobno potovanju, ko v veri in upanju stopamo proti cilju – a se nekje 'zalomi' in naša pot gre v nasprotno smer, nazaj v temo greha in nesvobode. Misel na sodbo ob koncu časov postane strašljiva in skrbi nas, ali bomo mi in naši ljubljeni prišli v nebesa.

Velikokrat se mi zdi življenje kristjana težko. Zahteva veliko vztrajnosti, potrpežljivosti, ponižnosti, ko padamo vedno znova in znova. Zavedam pa se, da moja pot ni samotna. Ob meni je Jezus, ki ga srečujem v molitvi, v Svetem pismu ter bratih in sestrah.

Kakšen pa je moj odnos do ljudi, s katerimi sobivam? Sem dovolj odprta do vseh, ki potrebujejo mojo pomoč, znam prisluhniti in ponuditi roko, sem sposobna odpuščati tudi takrat, ko sem prizadeta zaradi laži, ki mi jemljejo dostojanstvo, zaradi ignoriranja … V teh trenutkih stiske se osredotočim na najpomembnejše. Usmerim se v ljubezen, tudi ko se ne strinjam in ne odobravam vedenja nekaterih ljudi, tudi kristjanov. Naj Bog zgladi ostre robove, saj zna urediti zadeve.

Večkrat si moram postaviti dvoje vprašanj: Ali ljubim Boga z vsem srcem? Ali ljubim bližnjega kakor samo sebe?

Vsak od nas bo moral nekoč odgovarjati za to, kar smo naredili s tem, kar nam je Bog dal, z velikim in majhnim.

Dragica