»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.«

Mt 22,37

Gospod nam je v svoji ljubezni, s katero nas ljubi, dal svobodno voljo. Ta pa od nas terja veliko odgovornosti in to sleherni dan, v vsaki situaciji.

Svobodno se namreč odločamo za dobro ali slabo, za to, kar je v skladu z Božjo voljo ali z voljo pogube in zla. Slednje nam more tako zamegliti um in zakrkniti srce, da doseže svoj namen: odvrniti nas od Boga, popačiti in izničiti njegovo besedo in zapovedi ter celo zanikati njegov obstoj. Morda se zdi enostavno preložiti odgovornost z naših pleč na Boga, češ zakaj ni začrtal točnih pravil, nas »programiral« samo zanj in toliko vsega bi odpadlo. Med drugim tudi svoboda, dodajam sama. Kakšno  vrednost ima le-ta, pa bi najbolje spoznali ob njeni izgubi in potem bi godrnjali in se pritoževali nad nastalo situacijo.

 Ko usmerimo misli v Gospoda, zmoremo razmišljati veliko bolj pozitivno. Deležni smo njegovega miru in ljubezni, ki ni pogojena, temveč brezpogojna in večna.  Svoboda je sestavni del te  ljubezni in nas uči sprejemanja odgovornosti za svoje odločitve.

Sami se odločamo ali bomo največjo in prvo zapoved živeli ali jo bomo kršili. Tudi mi ne moremo nikogar prisiliti, da bi nas ljubil, kajti za ljubezen se je potrebno odločiti in se zanjo truditi. In takšna  iskrena, čista ljubezen, ki ne postavlja pogojev, ima največjo vrednost in moč. Takšno moč, da zmoremo izpolnjevati ne samo prve temveč tudi drugo zapoved, če le ostanemo v navezi z Gospodom.

Milena