»Kaj me preizkušate, hinavci?«

(Mt 22,18)

Današnji evangeljski odlomek je aktualen v vsakem obdobju zgodovine, kjerkoli se nahajamo in v katerikoli družbi živimo. Ni pomembno, kje na družbeni lestvici smo, vsi se hitro znajdemo v skušnjavi, ko se nam zdi, da država (tak ali drugačen cesar) od nas zahteva preveč. Delež, ki ga hoče zase, je celo tako velik, da se zdi, da svojim državljanom onemogoča normalno življenje.

Sprašujemo se, če res mora biti tako, če je to sploh prav? In pogosto se čez to pritožujemo, ker pač nikjer drugje ni tako hudo, tako krivično kakor pri nas. Človek sicer kaj kmalu ugotovi, da temu ni čisto tako, le čez »planke« se je potrebno tu in tam ozreti. Seveda je zunaj drugače, v marsikaterem oziru boljše, ni pa malo dejavnikov, ki niso tako zelo pozitivni.

Dejstvo pa je, da država povsod hoče svoje in to tudi dobi. S tem ni nič narobe, davki so vedno bili in vedno bodo, saj državi, državnemu aparatu zagotavljajo obstoj. In če ni države in državne uprave, tudi ni reda, in če ni reda, se nam ne piše dobro. Količina in višina zahtevanega se je pa vedno postavljala pod vprašaj, kar je edino pravilno, saj le tako pridemo do kompromisnih rešitev, ki so bolj ali manj sprejemljive za obe (vse) strani. »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« naj bo torej naše vodilo v vseh sferah družbe, pa se bo marsikaj postavilo na svoje mesto.

A hinavščina še vedno preveč obvladuje naše življenje. Velikokrat tudi sami hinavsko preskušamo naše kolege, sodelavce, prijatelje in prevečkrat smo preskušani. Žal. Če se bomo držali Jezusovega navodila, komu je potrebno kaj dati, potem bo hinavščine, izigravanja, manipulacij in podobnih malopridnosti veliko manj.

Julijana