»…spodbujanje iz ljubezni…«

(Flp 2,1)

Vsak človek ima svojo življenjsko pot, vsak bi lahko napisal knjigo in vsaka bi bila dragocena in posebna, kakor je to vsak človek v očeh Boga.

Danes je velik dan – posebej za vas, drage birmanke in birmanci. Čudoviti ste; vsak zase je kakor droben kamenček v mozaiku Cerkve. Prelep je mozaik, kadar noben kamenček ne manjka. Včasih se nam zdi, da sploh nismo pomembni in da delamo nepomembne stvari. A v očeh Boga je slika drugačna, On nas ima neizmerno rad, On si nas je prvi želel in nas stkal v telesu matere, On je dal vse – dovolil je, da v njegove roke in noge zabijajo žeblje, da ne bi nekoč nihče manjkal v Njegovem kraljestvu. In Njemu nič od tega kar smo ali kar delamo, ni nepomembno.

In najvažnejše: pri Bogu šteje srce! On nas vidi, nas gleda z očmi ljubezni in nas neprenehoma spodbuja – iz ljubezni in z ljubeznijo. Kristjani naj bi mu bili podobni. Veliko že veste, drage birmanke in birmanci, veliko se še boste naučili, a pri vsem tem nikoli ne pozabite, da je najvažnejše srce! Kadar nas nekdo spodbuja iz ljubezni, kadar čutimo, da nas ima nekdo rad, da nas spoštuje in ceni, takrat lahko rastemo.

Vsi smo na poti rasti, vsi smo na poti za Jezusom, vsi smo namenjeni v isto domovino: v nebesa. Naša naloga pa je, da rastemo skupaj, si pomagamo in se spodbujamo – iz ljubezni! To je naše poslanstvo: rasti v ljubezni in z Ljubeznijo, vsak seveda na njegov edinstven način, kakor in kamor ga je poklical Gospod Jezus.

Marinka