» Kolikokrat naj odpustim?«

 (Mt 18, 21)

Sprehajam se po gozdu, poslušam ptičje speve, žuborenje potočka, lesketanje sončka med drevesi. Kako pravljično, pomirjajoče, pravi raj na zemlji.
Nenadoma se stemni, začne grmeti, strele švigajo vse naokrog. Veter tuli skozi ušesa in vlije se dež. Vse to je potrebno, a ni več rajsko in pomirjajoče.
Tudi ljudje znamo biti dobri, velikodušni, ljubeznivi, usmiljeni, ... Po drugi strani pa prizadenemo drug drugega v globino duše.
Kaj storiti? Brez Božje milosti, priznajmo, ne bo šlo. Jezus nam v vsem daje zgled. Ja, padamo, res je, grešimo. Toda priznajmo svoje grehe, iskreno se jih pokesajmo. Ne dajajmo praznih obljub. Naj bo naš da res da in naš ne res ne.
Naj nas greh nikoli ne omrtviči v tej meri, da bi pozabili na Boga. Prosimo ga odpuščanja in vedimo, da nas ne bo razočaral. Posnemajmo ga in odpuščajmo drug drugemu, čeprav vedno ni lahko. Toda z Njim je vse mogoče. Samo On je pot, resnica in življenje.
Tako kot se v naravi pomiri nevihta in zasije toplo sonce, se bo tudi v naših srcih, če ne bodo zakrknjena, razplamtela luč našega Odrešenika. Amen.

 Erika